Po petih letih življenja v ZDA je 24 letni Žan Luka Štirn zaključil študij na univerzi Arkansas State in se kot prvi Slovenec lotil profesionalne poti onstran Atlantika. Žan Luka je v premiernem letu igral na turnirjih serije Dakota, ene od mnogih, ki delujejo v ZDA in postal prvi Slovenec z dvema profesionalnima zmagama. Prva slovenska zmaga pripada Danielu Kraljiču, ki je 1996 zmagal na turnirju BTC Slovenia Open.

Žan Luka Štirn je sezono v tej regijski seriji, ki traja dva meseca in pol zaključil na šestem mestu, a prav ti dve zmagi sta dokaz, da starejši brat Gala Patrika, slovenskega reprezentanta, zmore poseči po rezultatih in posledično po uvrstitvah, ki so bile za slovenski moški golf do zdaj nedosegljive.

Prelomna točka, ko si se odločil za profesionalno pot?

Žan Luka Štirn: "Nisem imel več želje igrati amaterskega golfa. Nisem imel več želje igrati turnirje za pokal. To sem delal več kot 20 let, od tega pet let v ZDA. Nisem več želel igrati in da pri tem ne moreš nič zaslužiti. Smo se pogovarjali, da bi morda igral turnirje v Veliki Britaniji, kjer dva dni igraš seštevno igro, potem pa najboljših 64 nadaljuje match play. To je poleg turnirja US Amateurs, najboljši amaterski turnir na svetu. Tam igra več kot 200 igralcev in le če zmagaš prejmeš vabilo za nekaj velikih turnirjev (PGA Masters, US Open, British Open…). Kolikšna je verjetnost, da tam zmagaš? Če tam tekmuje, recimo Rory McIlroy, pa verjetno ne bo zmagal. Če pa si na tem močnem turnirju drugi, pa nisi v bistvu dosegel nič.

Velikokrat poslušam sebe in sledim svoji intuiciji. Vse življenje igram in treniram golf in odločim sem se, da se podam na profesionalno pot."

Kako je poskrbljeno na turnirjih v ZDA in kakšno je življenje v času igranja na Dakota's tour?

"Dva in pol meseca sem tako ali tako vseskozi v avtu. Kot golfist, ki igraš na turnirjih nimaš stalnega prebivališča. Turneja poteka v štirih zveznih državah, večina turnirjev pa je v Južni Dakoti. Lepo imajo poskrbljeno, saj smo igralci večino časa spali pri domačinih, ki so nas z veseljem gostili. V vsem tem času, sem le dvakrat spal v hotelu."

V letošnji, tvoji premierni sezoni, si v seriji Dakota zaslužil nekaj denarja. Je ta količina dovolj, da si izenačen vsaj s kopico življenjskih stroškov?

"Ne. Imel sem srečo, da so mi nekateri ljudje iz ZDA pomagali in srečo ter znanje da sem dobro igral. Sezono sem zaključil na šestem mestu serije Dakota in lahko rečem, da sem imel dobro sezono. Seveda tudi spanje pri domačinih precej zniža tvoje stroške. Serija Dakota traja dva meseca in pol in znotraj tega se da preživeti, a golfska sezona je precej daljša. V ZDA sta le dva toura, ki z uspehi ponujata relativno dovolj velike zaslužke. Eden je Dakota, drugi pa All Pro Tour, ki je v Teksasu in Arkansasu. Omenjena toura, dajeta možnost vsem, ki naredijo rez, med tem, ko morač na ostalih tourih biti med prvimi tremi, ker je takšen padec v denarnih nagradah, da prav veliko nisi naredil, če recimo končaš peti ali sedmi. Tudi Dakota in All Pro serija sta precej brutalna, saj v finalni rundi igra le prva tretjina golfistov. In če si med prvo tretjino, potem nekako gre. Jaz sem serijo Dakota končal kot šesti. Če bi bil šesti na kateremkoli drugemu touru, bi bil v bistveno slabši situaciji, kar se financ tiče."

Kaj ti je prvih dva meseca in pol v profesionalnem golfskem življenju prineslo? Kakšne so tvoje izkušnje?

"Zelo pomembno je, da izkusiš, kako je biti del profesionalnega golfskega življenja in predvsem, kako je igrati za denar. Hitro ugotoviš, kakšna je razlika, če igraš zadnjo luknjo z dvema ali tremi pati. En udarec preveč lahko pomeni 500 dolarjev. Veliko je logističnih zapletov, ko končaš turnir in se naslednje jutro pelješ na naslednjega. Kje bom spal, kdaj bom treniral…ipd. Za vse si sam in jaz sem se kar dobro znašel. Ko potegnem črto, vem, da sem se pravilno odločil. To je točno to, kar želim početi – profesionalno življenje golfista. Morda celo najboljši občutek je, ko zadnjo rundo igraš na koncu, kar pomeni, da si po dveh rundah nekje na vrhu lestvice. Ko zadnjo rundo igraš z igralci, ki so tudi kandidati za zmago. Super občutek. In, ko se zberejo gledalci, ki spremljajo zadnje igralne skupine, ko veš, da je vsak udarec pomemben za zmago. Ta občutek je izjemen.

Spomnim se, kako sem bil včasih prestrašen. Ko te gledajo drugi, ko se bojiš, da boš popolnoma zgrešil. Kasneje z izkušnjami in s številnimi turnirji vse to izgine. Vsaj pri meni je bilo tako. Zdaj pa enostavno uživam v takšnih situacijah."

Na tem nivoju se mora vsakdo znajti sam. Kako ti uspe najti ustrezno dozo energije, da ob vseh turnirjih in potovanjih, količinsko dovolj treniraš in tudi v tehničnem smislu?

"Že kar dolgo sem stran od staršev, od domačega okolja in sem se kar hitro navadil na vse to. Veliko je odvisno tudi od karakterja posameznika. Sem zelo družaben in mi druženje ter spoznavanje ljudi ne dela nobenih težav. To pa je druga pomembna stvar, ki jo je prinesla moja golfska pot. Spoznal sem in se družil s profesionalnimi igralci, ki so boljši od mene in imajo bistveno večje izkušnje z golfskim življenjem. Ko sem prišel na prvi profesionalni turnir nisem poznal nikogar. Po prvem turnirju sem jih poznal deset, od tega tri, ki so bili zadnja leta na vrhu lestvic. Ko vidijo, da znaš igrati tudi ti, te sprejmejo in z njimi sem kasneje, ne samo igral, tudi treniral. Brady Calkins, ki je že zmagal serijo Dakota, je recimo povsem drugačen kot sem jaz. Sam pazim, kdaj bom treniral, kako bom pripravil telo, kaj bom jedel, on pa zelo rad uživa in na vse to ne daje prevelikega poudarka. Ima pa neverjetno zmagovalno mentaliteto. In ko se družiš z njim, pa denimo z letošnjim zmagovalcem Mattom Picansom, se poskušaš čim več naučiti in doumeti njihovo razmišljanje. S takšno mentaliteto te pot pelje navzgor."

Zaključil si študij na univerzi Arkansas State in bil najboljši golfist ekipe. Kakšne so prednosti študija in igranja v ZDA? Kakšna je tvoja izkušnja?

"Jaz bi se definitivno še enkrat odločil za to pot. V ZDA si obkrožen z ljudmi, ki so boljši od tebe. Na univerzi imaš zelo dobre pogoje za trening in za učenje. V sklopu golfa imaš na razpolago trenerje, fizioterapevta, fitnes trenerja. Ko si v dnevnem stiku z igralci, ki so boljši od tebe, tudi sam napreduješ. V Sloveniji bi morda še našel solidne pogoje, ampak nisi obkrožen z boljšimi igralci. Ko spremljaš navade in treninge boljših od sebe, takrat imaš vse poti k napredku odprte."

V drugem delu sezone si prek kvalifikacij poskušal priti do serije Korn Ferry, ki pa je odskočna deska za elitni PGA. Kako si doživel to izkušnjo?

"Začel sem s pred kvalifikacijami, ki sem jih uspešno prestal, potem pa sem na prvi stopnji kvalifikacij končal. Igral sem udarec pod parom, za rez je bilo potrebno igrati neverjetnih -9. Na zadnjem turnirju sem igral slabše, s precej napakami, ki se jih ne bi smel privoščiti. V letošnjem primeru sem od konca serije Dakota do kvalifikacij za Korn Ferry ostal brez turnirjev in potem je težje dvigniti nivo igre. Z igranjem tudi odpravljaš napake, ki se pojavljajo pri vsakem golfistu. Če bi igral, tako kot sem v primeru mojih dveh zmag na Dakoti, sem prepričan, da bi prišel do Korn Ferrya. Moje najboljše letošnje igre so na ravni elitne PGA. Ampak takšen golf moraš igrati tri ali štiri dni, ne samo, recimo, prvih 25 lukenj. Pomembo je tudi to, da si v tekmovalnem ritmu, da redno igraš turnirje." 

Kdo ti pomaga pri napredku, pri tehničnih in taktičnih stvareh?

"Trenutno nimam trenerja. Na univerzi smo imeli glavnega trenerja in pomočnika. Prav slednji se je veliko ukvarjal s posamezniki in z njim sem še vedno v stiku. Sicer pa sam črpam znanje od igralcev, ki sem jih spoznal v ZDA. Recimo, ko sem zmagal prvi turnir, sem dan prej treniral z enim od igralcev. On je taisti dan odlično patal, jaz pa ne. In skupaj sva ugotavljala, v čem je on boljši, kako on bere zelenice, kako pristopi itn. Naslednji dan sem patal tako, da enostavno nisem mogel zgrešiti. Vsakič sem poskušam naučiti od ljudi, ki imajo večje izkušnje, ki so boljši."

Žan Luka Štirn ob začetku zimskih treningov na igrišču Arboretum (foto: GB)