Si za en golfski maraton Od glave do repa?
Tako me je ogovoril prijatelj Rado. Seveda sem. In to brez oklevanja. To je bilo predlani, pa je vmes nekaj prišlo in lani takisto.
V tretje je pa šlo. Rado je poslal po klubih in igriščih lepak, a odziva ni bilo. Pa kaj, greva pa sama. Sva ravno prav zagnana (beri nora), kondicije imava dovolj, zagnanosti še več in ni zlomka, da ne bi zadeve izpeljala.
Začela sva na sončno sredo na Livadi. Opa, še zastave so nama pripravili! (v resnici je bila trening runda Slo toura). Midva sva uživala, pridružil se nama je prijatelj Matjaž, odigrali in greva naprej v Radence. Ker nama je ostal še precejšnji kos dneva, sva šla še na izlet na Roglo (sprehod med krošnjami – priporočam) in spat v bližnjo gostilno (odlični solnograški žličniki).
Naslednji dan Zlati grič in Ptuj. Zaradi prostih terminov na igrišču najprej Zlati grič in potem Ptuj. Pač kak kilometer vožnje več. Rado je bil na Zlatem griču prvič (lepo naju je sprejela Andreja) in odziv: sem pa še pridem!
Odigrala sva še Ptuj in gremo v Olimje, Amon naju čaka. Lahko verjamete, da lačna in žejna nisva bila. Po nočnem neurju sva imela srečo, da je bilo igrišče korektno igralno. Odigrava in hajd v Mokrice. Že ob prihodu sva ugotavljala, da je igrišče vzorno, kar se je pokazalo tudi med igro. A znameniti klanec po 13. luknji še vedno niso poravnali. Po igri sva si privoščila večerjo s prijatelji v Ljubljani.
Sobota, 4. dan. Prijateljsko srečanje klubov Grad Otočec in Kranjska Gora. OK, bova pa še en turnir odigrala! Igra je bila odraz četrtega dne. Takoj po turnirju pa hitro še na Cubo. Še dobro, da je dolg dan. Pizza in počivat.
V nedeljo naju je pričakal Bled s Kraljevim in Jezerskim igriščem. Po igri kosilo in za poobedek še na Brdo. Sva kaj utrujena? Utrujenosti sicer ne čutiva, le na score karticah so se začele pojavljati čudne številke. Spat greva kar domov v Kranjsko Goro, jutri pa na dooolgo pot.
Najprej pot v Bovec, kjer naju dočaka Aleks. Še dobro, da sva imela zadostno zalogo žogic. Potem pa dve uri vožnje v Lipico, kjer naju dočaka prijazna Stanka in prijatelja David in Tomaž, ki se nama pridružita. Od tam še na Trnovo, tudi s Tomažem in Davidom.
Ostane nama le še domače igrišče v Kranjski Gori, ki pa sva ga morala odigrati po deževnem dnevu premora. Tudi tu presenečenje – pričaka naju nekaj prijateljev, v igri naju spremlja Mirjana, prijatelja Boštjan in Bojan pa nama predata lepa pokala… Potem pa na zaslužen 'likof'.
In zaključek:
Prevozila sva približno 1300 km, v avtu prebila 17 ur, odigrala na 15 igriščih vsak nekaj čez 1000 udarcev, bruto točk nama je do 189, kolikor je bilo lukenj, malce zmanjkalo, sva pa zato neto lepo presegla. Igrala sva 38 ur in prehodila čez 100 km. Kar je pa zelo čudno, shujšala nisva.
PS: Lepo se zahvaljujeva za pomoč igriščem, ki so nama eni bolj drugi manj stopili naproti, kot tudi Metki in Gorazdu.